Tehnični požarnovarnostni ukrepi

OSKRBA Z VODO ZA GAŠENJE

Gradivo je pripravila komisija za preventivo, avgust 2014

 

1. UVOD

Za ustrezen vir za oskrbo z vodo za gašenje velja vsak vir, katerega zmogljivost in izdatnost lahko zagotovita zahtevano količino vode za gašenje takšne kakovosti, da jo je mogoče uporabiti za gašenje požara. Možno je uporabiti tudi kombinacijo več vodnih virov, pri čemur pa mora vsak izbrani vodni vir usterzati zahtevam virov za oskrbo z vodo za gašenje, skupna zmogljivost in izdatnost pa morata biti vsaj tolikšna, kot je zahtevano.

Med ustrezne vire za oskrbo z vodo za gašenje štejemo:

  • javno vodovodno omrežje

To je sklop objektov, naprav in omrežja, ki so namenjeni pridobivanju, tehnološki obdelavi, transportu in razdelitvi vode porabnikom. Hidravlično je ločeno od ostalih vodovodnih sistemov in je v upravljanju enega upravljalca. Za uporabo javnega vodovodnega omrežja je potrebno soglasje upravljalca, ki z njim zagotovi potrebno kolčino vode in dinamični tlak.

  • požarni bazen

To je objekt, ki je namenjen izključno zbiranju in skladiščenju potrebnih količin vode za gašenje. Voda je v njem shranjena pod atmosferskim tlakom. Požarni bazen se lahko napaja iz virov vode za gašenje ali z meteorno vodo.

  • neizčrpen vodni vir

Med neizčrpne vodne vire štejemo naravne in umetne vodne vire, kot so reke, jezera, ribniki, morje in vodnjaki. Za njihovo uporabo je potrebno vodno soglasje po Zakonu o vodah. Za dimenzioniranje je mirodajen podatek o 100-letnih vodah.

Vsak vodni vir mora zagotavljati:

  • izdatnost vira vode za gašenje,
  • zanesljivo delovanje sistema za oskrbo z vodo za gašenje,
  • uporabnost in dostopnost vira vode za gašenje in sistema za oskrbo z vodo za gašenje.

Pri uporabi vode za gašenje je treba najprej ugotoviti, v kolikšni meri se lahko voda zajema iz odprtih vodotokov, ribnikov, vodjakov, zbiralnikov itd., ali pa jo je treba jemati iz javnega vodovodnega omrežja.

 

2. JAVNO VODOVODNO OMREŽJE

Količina vode za gašenje požarov, ki se odvzema iz javnega vodovodnega sistema, je odvisna od razpoložljivih količin vode v vodovodnem omrežju, pretočne sposobnosti cevovodov in stanja oskrbe s pitno vodo. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti preverjanju hidravličnih razmer v vodovodnem sistemu, ki ne smejo poslabšati oskrbe s pitno vodo.

Javno vodovodno omrežje lahko šteje za ustrezen vodni vir, če:

  • ima vodovodno omrežje vsaj dva ali več vodnih virov,
  • ima vodovodno omrežje, na katerega se priklujčuje, uporabno dovoljenje,
  • omrežje redno preglejuje ustrezna inšpekcijska služba,
  • upravljalec vodovodnega omrežja s soglasjem izjavlja, da je pri zahtevanem dinamičnem tlaku zagotovljen zahtevan pretok,
  • je ob tehničnem pregledu zunanjih hidrantov z meritvijo potrjen doseženi načrtovani pretok pri obratovalnem tlaku.

Cevovoda javnega vodovodnega omrežja ni dovoljeno povezovati z drugimi vodnimi viri za napajanje vode za gašenje.

Če so zaradi prenizkega dinamičnega tlaka potrebne črpalke za dvig tlaka, je treba vgraditi dve ali več ustreznih črpalk.

 

Sl 1 bazen

3. POŽARNI BAZEN

Požarni bazeni so lahko vkopani, polvkopani ali nadzemni ter so lahko pokriti ali odkriti. Izdelani morajo biti tako, da se voda iz njih lahko zajema ob vsakem času, in sicer z začasnimi in stalnimi postroji za zajemanje vode. Globina bazena mora biti takšna, da sesalna višina ne presega 5 m.

Če se kot vir za oskrbo z vodo uporablja višinski požarni bazen brez črpalk, mora biti višinska razlika med požarnim bazenom in najvišje ležečim hidrantom tolikšna, da je na iztoku hidrantov dosežen obratovalni tlak pri zahtevanem pretoku, ob upoštevanju vseh hidravličnih izgub v cevovodu. Prostornina višinskega bazena mora zadostiti celotni načrtovani oskrbi z vodo za gašenje.

Požarne bazene je treba redno pregledovati in sicer vsaj vsakih 10 let. Pri pregledu se ugotavlja korozijska obstojnost in tesnost bazena.

 

4. NEIZČRPEN VODNI VIR

Med neizčrpne vodne vire štejemo vse vire vode za gašenje, kot so:Sl 2 usedalnik

  • tekoče vode: reke, potoki;
  • stoječe vode: morje, jezera, ribniki, vodna zajetja.

Neizčrpen vodni vir mora izpolnjevati naslednje zahteve:

  • s podatki o 100-letnih vodah mora biti potrjeno, da vodni vir tudi v najbolj sušnem obdobju v času zadnjih 100 let zagotavlja načrtovano količino vode;
  • imeti mora vodno soglasje o uporabi neizčrpnega vodnega vira.

Usedalni in sesalni prekat morata biti postavljena v bližini črpalnega prostora, da se prepreči kavitacija. Maksimalna oddaljenost do črpališča mora biti takšna, da hidravlične izgube od mesta sesanja do črpalke niso večje kot 5 m vodnega stolpca, vključno z geodetsko višinsko razliko, kar se dokaže s hidravličnim izračunom.

 

5. LITERATURA:

Grm B., Glavnik A., Tomazin M., Oblak J.: Oskrba z vodo za gašenje, Ljubljana, 2005

 


 

NOTRANJE HIDRANTNO OMREŽJE

Gradivo je pripravila komisija za preventivo, avgust 2014

 

1. UVOD

Naprave za oskrbo stavb z vodo za gašenje se uporabljajo zelo redko, pogosto v vsej življenski dobi sploh nikoli. Zaradi zadostne oskrbe stavbe z vodo za gašenje pri danem tlaku so vodovodni sistemi pogosto precej večjih dimenzij, kot bi jih zahtevala oskrba s pitno vodo. Zato del vode v vodovodnih sistemih ne kroži in v sistemu zastaja, posledica tega pa je poslabšanje kvalitete pitne vode. Prav velike dimenzije cevovodov, zastajanje velike količine vode za gašenje in padec kvalitete pitne vode so danes v Evropi razlogi, da naj se naprave za oskrbo stavb s pitno vodo ne bi pogosto uporabljale tudi za direktno oskrbo stavb z vodo za gašenje.

Tako se v Evropi spreminja način projektiranja in vgrajevanja naprav za oskrbo stavb z vodo za gašenje, saj naj bi bile te naprave neposredno povezane s sistemi za oskrbo stavb s pitno vodo le izjemoma, in sicer le takrat, ko naj bi te naprave uporabljali za začetno gašenje požarov uporabniki stavbe (predvidene manjše količine vode pri manjših tlakih) ali ko bi poraba pitne vode v stavbi dokazano presegala predvidene količine vode za gašenje in bi bilo zagotovljeno ustrezno kroženje vode. To je možno predvsem v industrijskih stavbah, kjer je predvidena velika poraba pitne vode v tehnološke namene, zelo redko pa npr. v stanovanjskih stavbah.Sl 1 Odvzemno mesto

Na slabšanje kakovosti pitne vode v napravah za oskrbo stavb z vodo za gašenje vpliva poleg zastajanja vode v posameznih predelih tudi dejstvo, da so cevovodi kovinski, zato prihaja do kopičenja metalov, pri pocinkanih jeklenih cevovdih pa lahko poteka tudi hitra redukcija nitratov v nitrite. Zaradi navedenih dejstev naj bi se v evropskem prostoru naprave za oskrbo stavb za gašenje, ki so direktno povezane s cevovodi za oskrbo s pitno vodo, vgrajevale le še v prej naštetih primerih. Prednost naj bi imele naprave za oskrbo stavb z vodo za gašenje, ki bi se oskrbovale z vodo preko daljinsko krmiljenih postaj za polnjenje in praznjenje, t.i. suho/mokrih dvižnih vodov. Delovanje teh vodov spominjana na delovanje suho/mokrih sprinklerskih sistemov. Stavbe je možno oskrbovati z vodo za gašenje tudi posredno preko požarnih bazenov in ustreznih črpalk za vzpostavljanje ustrezenega tlaka. To rešitev se pogosto že uporablja in je primerna predvsem za industrijo, zato takšne naprave imenujemo industrijska notranja hidrantna omrežja.

 

2. MOKRI DVIŽNI VOD

Mokri dvižni vodi so v stavbo vgrajeni cevovodi za vodo za gašenje, ki so neposredno povezani s cevovodi za oskrbo stavb s pitno vodo in so zato pod stalnim talkom. Na mestih odvzema vode za gašenje so nameščeni notranji hidranti.Sl 2 Notranji hidrant

Ker so bili mokri dvižni vodi v preteklosti praviloma neposredno priključeni na cevovod za oskrbo stavbe s pitno vodo, je bilo treba zaradi zavarovanja kvalitete pitne vode zagotoviti stalno obnavljanje vode. Zato je bilo potrebno na koncu dvižnih vodov predvideti odvzemna mesta, ki so se pogosto uporabljala (v večini primerov večji umivalnik). Če to ni bilo mogoče, so morali na koncu cevovoda vgraditi iztočno odprtino, s pomočjo katere se je enkrat tedensko zamenjal 1,5-kratni volumen vode, vsebovane v mokrem dvižnem vodu, in sicer pri ustreznem tlaku.

Opisane spremembe (direktiva EU) so poostrile parametre za zagotavljanje kakovosti pitne vode, tako da te kakovosti ni več mogoče zagotavljati s tedensko zamenjavo vode v mokrem dvižnem vodu. Zato naj bi bili mokri dvižni vodi kot naprave za oskrbo stavb z vodo za gašenje, ki so direktno povezani s sistemi za oskrbo stavb s pitno vodo, od sedaj naprej vgrajeni izjemoma le še takrat, ko bi bili notranji hidranti, priključeni na te naprave, tipa S (namenjeni za začetno gašenje požarov, ki ga izvajajo uporabniki stavb – predvidene manjše količine vode pri manjših tlakih) ali ko bi poraba pitne vode v stavbi dokazano presegla predvidene količine vode za gašenje in bi bilo zagotovljeno ustrezno kroženje vode. To je možno predvsem v industrijskih stavbah, kjer je predvidena velika poraba pitne vode v tehnološke namene, zelo redko pa npr. v stanovanjskih stavbah.

 

Na področjih, kjer obstaja nevarnost zmrzovanja vode v mokrih dvižnih vodih (npr. garažne hiše), je treba obvezno predvideti suho/mokre dvižne vode.

 

3. SUHO/MOKRI DVIŽNI VOD

Suho/mokri dvižni vodi so v stavbo vgrajeni cevovodi za vodo za gašenje, ki so posredno povezani s cevovodi za oskrbo stavb s pitno vodo.Sl 3 Suho mokri sistem

Cevovod suho/mokrega dvižnega voda je v stanju pripravljenosti prazen. Če je treba vodo dobaviti do notranjega hidranta, se ta dvižni vod z odprtjem ventila na notranjem hidrantu napolni z vodo iz sistema za oskrbo stavbe s pitno vodo, in sicer s pomočjo daljinsko krmiljene postaje. Cevovod se avtomatsko izprazni šele, ko se zaprejo vsi ventili na uporabljenih notranjih hidrantih.

Na mestih odvzema vode za gašenje so nameščeni notranji hidranti tipa G (namenjeni za začetno gašenje, ki ga izvajajo uporabniki stavbe in za uporabo gasilcev).

 

4. SUHI DVIŽNI VODI

Suhi dvižni vodi so vodi, ki so namenjeni izključno za dovajanje vode za gašenje, ki ga izvajajo gasilci, nikakor pa ne za začetno gašenje uporabnikov stavb. Suhi dvižni vodi ne smejo biti povezani (niti posredno niti neposredno) s sistemi za oskrbo stavb s pitno vodo.Sl 4 Suhi dvižni vod

Ker predvidene količine vode za gašenje, ki naj bi jih dovedli mokri ali suho/mokri dvižni vodi, pogosto zadostujejo le za začetno gašenje in omejevanje širjenja požara, ki ga izvajajo gasilci, se v večini stavb, višjih od 10 oziroma 22 m, predvideva tudi vgradnja suhih dvižnih vodov. Ti vodi omogočajo, da gasilci dobijo vodo v višjih nadstropjih v primerih, ko bi se požar ob prihodu gasilcev že zelo razširil, ko bi požar zaradi neustrezne gradnje zajel več požarnih sektorjev, ali če bi se v posameznem požarnem sektorju odvijala dejavnost, ki pri projektiranju stavbe in načrtovanju varstva pred požarom ni bila previdena in bi bistveno spremenila stanje varstva pred požarom v stavbi.

Stavbe ločimo po višini do 10 m, od 10 do 22 m in nad 22 m. Stavbe, visoke do 10 m, so od zunaj običajno dosegljive s tridelnimi gasilskimi lestvami, po njih lahko gasilci dokaj hitro položijo tudi tlačni cevovod, zato za stavbe do te višine niso predvideni suhi dvižni vodi.

Stavbe, visoke med 10 m in 22 m, so od zunaj dosegljive le gasilskim enotam, ki razpolagajo z vozili za reševanje z višin (gasilske avtolestve – ALK, gasilska zgibna dvigala – ZD ali gasilska teleskopska dvigala – TD), po katerih se tudi hitro položi tlačni cevovod.

Stavbe, visoke nad 22 m, so z napravami za gašenje in reševanje ter s tem tudi za zunanjo oskrbo z vodo za gašenje od zunaj dosegljive le redkim večjim gasilskim enotam v Sloveniji, zato so za te stavbe obvezni suhi dvižni vodi.

Vgradnja suhih dvižnih vodov omogoča gasilcem lažjo dobavo večjih količin vode za gašenje v višja nadstropja, ker ni treba polagati tlačnih vodov po stopniščih ali zunanjih delih stavb. Suhi dvižni vodi tako bistveno pripomorejo k hitrejšemu omejevanju širjenja požara in k hitrejši pogasitvi požara.

MESTO ZA DOVOD VODE

Mesto za dovod vode za gasilce predstavlja posebna armatura z enim ali dvema priključkoma B za gasilske cevi, protipovratnim ventilom in cevko za odvodnjavanje voda; vse skupaj je vgrajeno v zaščitno kovinsko omarico. Mesto za dovod vode mora biti urejeno v bližini predvidenih površin za gasilsko intervencijo, dobro dostopno, vidno in označeno, armatura pa naj bo nameščena 800+/- 200 mm nad površino, po kateri prispejo gasilci.

Armature z dvema priključkoma B imajo prednost zato, ker se lahko hkrati napajata z vodo za gašenje iz gasilskega vozila. Pri dobavi vode na velike višine namreč obstaja večja možnost, da tlačna cev, ki vodi od gasilskega vozila do armature, poči, kar bi lahko ogrozilo napadalne skupine. Armatura ima vgrajen protipovratni ventil, da iz suhega dvižnega voda ne izteče že dovedena količina vode, kar bi podaljšalo čas do ponovne dobave vode, če bi tlačna cev, ki vodi od gasilskega vozila do armature, počila. Armatura ima vgrajeno cevko za odvodnjavanje, da se suhi dvižni vod po končani uporabi izprazni in s tem prepreči morebitno zamrznitev vode v vodu. Cevka za izpraznitev dvižnega voda mora biti izvedena tako, da pri praznjenju vode le-ta ne odteka v omarico.

Sl 5 mesto za dovod vodeSl 6 Označba

SUHI DVIŽNI VOD

Suhi dvižni vod mora biti izdelan iz pocinkane jeklene cevi DN 80. Na zgornjem delu suhega dvižnega voda mora biti vgrajena avtomatska naprava za prezračevanje in odzračevanje.

Če je v stavbi vgrajenih več suhih dvižnih vodov, morajo biti med seboj ločeni in imeti ločena mesta za dovod vode.

ODVZEMNO MESTO ZA GASILCE

Na suhem dvižnem vodu mora biti v vsakem nadstropju priključek za odvzem z ventilom in gasilsko spojko C. Zaščitena mora biti s kovinsko omarico. V tujini obstajajo tudi variante z izhodi B, kar dopuščajo tudi nemški standardi. Vsak odcep mora imeti najmanj nazivni premer priključnega ventila.Sl 7 Odvzemno mesto

Ventil armature za priklop gasilske cevi mora biti mogoče odpreti z gasilsko sekiro ali s ključem za nadzemni hidrant. Ročni ventil ni več predviden, da se v čim večji meri prepreči zloraba, saj je bilo treba pri starejših izvedbah suhih dvižnih vodih z ročnim ventilom pred uporabo preveriti zaprtost vseh odvzemnih mest, da se je preprečilo nekontrolirano iztekanje vode.

Armatura za priklop gasilske cevi mora biti nameščena 1200 (+/-400) mm nad tlemi, zaprti ventil se mora neovirano odpreti, gasilska cev pa se priključi brez prepogibanja.

Če je najvišje odvzemno mesto za gasilce višje kot 40 m nad mestom za dovajanje vode, mora biti suhi dvižni vod opremljen z napravo za zvišanje tlaka.

Odvzemna mesta za gasilce so načeloma razporejena na vseh stopniščih, ki predstavljajo samostojne požarne sektorje in se uporabljajo tudi kot možna evakuacijska pot. Odvzemna mesta so na takšni lokaciji zato, da se cev priključi v varnem območju, nato pa lahko gasilci v skladu z načeli interveniranja prodirajo v zadimljenih območjih s polnimi gasilskimi cevmi. Pri tem sicer prihaja do delnega gibanja dima iz zadimljenih prostorov na hodnik in dalje na stopnišče, vendar so po svetu ugotovili, da je varnost napadalnih skupin pomembnejša.

 

5. NOTRANJI HIDRANT KOT PRIKLJUČEK ZA ZAČETNO GAŠENJE IN KOT PRIKLJUČEK ZA GASILCE

Ta tip notranjega hidranta uporabljajo uporabniki stavb za gašenje začetnih požarov in tudi gasilci pri notranjih napadih na požar.

Notranji hidrant je lahko priključen na mokra ali suho/mokri dvižni vod. Na mokri dvižni vod je lahko priključen le tedaj, ko je poraba pitne vode v stavbi večja kot je predvidena poraba vode za gašenje, saj sicer del vode zastaja v sistemu za oskrbo stavbe s pitno vodo in ogroža kakovost pitne vode. Če je poraba pitne vode v stavbi manjša kot je predvidena poraba vode za gašenja, mora biti notranji hidrant priključen na suho/mokri dvižni vod ali notranje industrijsko hidrantno omrežje.

Če uporabniki stavbe ne morejo pogasiti začetnega požara in je zato potrebno posredovanje gasilcev, ti po potrebi odklopijo cevni kolut s poltogo cevjo in na vgrajeno spojko priključijo gasilske tlačne cevi C (52 mm) in ročnik, ki so jih prinesli s seboj. Pri notranjih napadih so se najbolje izkazali turbo ročniki različnih proizvajalcev, ki omogočajo poleg nastavljanja oblike curka, odpiranja in zapiranja pretoka tudi nastavitev okvirne količine pretoka – 100 l/min, 200 l/min, 300 l/min ali 400 l/min).Sl 8 notranji hidrant G25

5.1 NOTRANJI HIDRANT – G 25

Ta tip notranjega hidranta je sestavljen iz:

  • omarice z gibljivim cevnim kolutom,
  • 30 m dolge poltoge cevi z notranjim premerom 25 mm (1 cola),
  • ročnika D s šobo 6 mm, ki ima možnost zapiranja in spreminjanja oblike curka,
  • ventila G 2A.

Največji dovoljeni dinamični tlak sme biti 7 barov pri pretoku 100 l/min, največji delovni tlak pa 12 barov.

5.2 NOTRANJI HIDRANT – G 33

Ta tip notranjega hidranta je sestavljen iz:

  • omarice z gibljivim cevnim kolutom,
  • 30 m dolge poltoge cevi z notranjim premerom 33 mm (1 ¼ cole),
  • ročnika D s šobo 8 mm, ki ima možnost zapiranja in spreminjanja oblike curka,
  • ventila G 2A.

Sl 9 notranji gidrant G52
Največji dovoljeni dinamični tlak sme biti največ 7 barov pri pretoku 150 l/min, največji delovni tlak pa 12 barov.

5.3 NOTRANJI HIDRANT – G 52

Ta tip notranjega hidranta je primeren predvsem kot priključek na večjih notranjih industrijskih hidrantnih omrežijih, ki so s cevovodi s pitno vodo povezani le posredno. Ti hidranti so uporabni predvsem v industriji, kjer so delavci posebej izurjeni za ravnanje z njimi in kjer jih uporabljajo industrijske gasilske enote.

Ta tip notranjega hidranta je sestavljen iz:

  • omarice,
  • 15 m dolge gasilske cevi z notranjim premerom 52 mm (2 coli),
  • ročnika s šobo 12 mm, ki ima možnost zapiranja in spreminjanja curka,
  • ventila 2 G.

Največji dovoljeni dinamični tlak sme biti največ 5 barov pri pretoku 200 l/min, največji delovni tlak pa 10 barov.

 

6. NOTRANJA INDUSTRIJSKA HIDRANTNA MREŽASl 10 Črpališče

Notranja industrijska hidrantna omrežja so omrežja, ki jih je možno oskrbovati z vodo za gašenje posredno iz požarnih bazenov s črpalkami za vzpostavljanje ustreznega tlaka. Ta način oskrbe z vodo za gašenje je danes pogosto že v uporabi v industriji, često pa se z enakim sistemom oskrbuje tudi zunanje industrijsko hidrantno omrežje. Takšna omrežja ne smejo imeti neposredne povezave s sistemom za oskrbo industrije s pitno vodo.

Notranja industrijska hidrantna omrežja se uporabljajo predvsem na območjih, kjer vodovodni sistemi ne zmorejo zagotoviti potrebne vode za gašenje, zato je ta shranjena v požarnih bazenih. Takšna omrežja obstajajo v nekaterih večjih slovenskih podjetjih in so se pri uporabi izkazala za učinkovita, hkrati pa ne vplivajo na kakovost pitne vode, tako da ustrezajo sodobnim težnjam oskrbe stavb z vodo za gašenje.

 

7. LITERATURA:

Grm B., Glavnik A., Tomazin M., Oblak J.: Oskrba z vodo za gašenje, Ljubljana, 2005

 


 

ZUNANJE HIDRANTNO OMREŽJE

Gradivo je pripravila komisija za preventivo, avgust 2014

1. UVODSl_1 (1)Sl_2 (1)

Zunanji hidranti so praviloma nadzemni. Do njih mora biti zagotovljen stalen dostop. Povezani so v obročast sistem cevovodov, razen pri stanovanjskih stavbah, kjer je dovoljen slepi cevovod, največje dolžine do 200 m. Največja pomanjkljivost vejaste mreže je, da priteka voda k potrošniku vedno le z ene strani. Pri poškodbi cevovoda je prekinjena dobava vode vsem potrošnikom za mestom poškodbe.

Razdalja med hidranti je takšna, da je mogoče požar na stavbi gasiti z najmanj enim hidrantom, za požarno zelo zahtevne stavbe pa z najmanj dvema hidrantoma. Razdalja med hidrantoma ne sme biti večja od 80 m, v naseljenih krajih, kjer so večinoma stanovanjski objekti, pa največ 150 m.

Pri postavitvi hidrantov na javnih površinah so določene naslednje medsebojne razdalje:
– v odprtem stanovanjskem področju do 120 m,
– v zaprtem stanovanjskem področju do 100 m,
– v ulicah s poslovno dejavnostjo do 80 m.

Razdalja med hidranti in stavbo ne sme biti manjša od 5 m in ne večja od 80 m ter ne sme biti v porušitvenem območju objekta.

Hidranti se lahko priključijo na cevovod:
– neposredno, predvsem v izvedbi z dodatno armaturo,
– stransko, z dodatno zaporno armaturo ali brez nje in z vmesnim zapiranjem.

 

Hidranti so večinoma nadzemni in vzdrževani tako, da so vedno nezasedeni in dostopni. V izjemnih primerih se lahko namestijo podzemni hidranti, če namestitev nadzemnih ni možna.

Premer hidranta mora biti najman DN 80 (DN – nazivni premer glede na notranji premer). Ustrezna dimenzija, ki je lahko tudi DN 100 oziroma v posebnih primerih DN 150, se izbere glede na potreben pretok.

Dopustni pretok skozi hidrante je razviden iz tehničnih podatkov proizvajalca, če pa niso na razpolago, se lahko upošteva:

– DN 80: 55 m³/h (15,3 l/s) pri hitrosti 3,3 m/s,
– DN 100: 110 m³/h (30,6 l/s) pri hitrosti 3,3 m/s.

Izbrana dimenzija zunanjega hidranta je odvisna od:
– zahtevane količine vode za gašenje,
– števila zunanjih hidrantov.

 

2. NADZEMNI HIDRANTI

Z vidika gasilcev je nadzemni hidrant ugodnejši kot podzemni. Je viden na daleč, hitro uporaben in dobavlja več vode. Za investitorje je pogosto moteč, ker se vanj lahko kdo zaleti in je dražji.

Sl_3 (1)Sl_4 (1)Sl_5

 

Nadzemni hidranti se vgrajujejo v cevovode:
– v bližini večjih stavb,
– v industrijskem območju,
– v območju izven prometnih površin,
– kjer je možno, da podzemne hidrante zasuje snežni plaz s streh ali pobočij,
– pri obsežnih stavbah, kjer:
– je potrebno, da so vidni od daleč,
– je možna takojšnja uporaba,
– je možna takojšnja uporaba brez nastavkov,
– za objekte, kjer je treba zagotoviti večji pretok (DN 150).

 

3. PODZEMNI HIDRANTI

Na javnih prometnih površinah so večinoma nameščeni podzemni hidranti. Za gasilce imajo to slabost, da jih ni lahko najti, priprava za uporabo je zamudna, ker je treba najprej namestiti nastavek in odmakniti kapo podzemnega hidranta. To je posebej problematično, če so tam parkirana vozila, lahko pa so kape prekrite tudi z ledom in snegom. Dobava vode je manjša kot pri nadzemnih hidrantih, ker je določen manjši svetli premer hidrantnih nastavkov.

Podzemni hidranti DN 80 se vgrajujejo v cevovode:
– kjer je veliko prometa in bi nadzemni hidranti ovirali promet,
– kjer so razvodni cevovodi na prometnih površinah in je zato možna direktna priključitev na razvodni cevovod.

Sl_6Sl_7

4. LITERATURA:

Grm B., Glavnik A., Tomazin M., Oblak J.: Oskrba z vodo za gašenje, Ljubljana, 2005

 


PREIZKUŠANJE HIDRANTNEGA OMREŽJA

Gradivo je pripravila komisija za preventivo, avgust 2014

 

1. UVOD

Preizkušanje hidrantnega omrežja se izvaja v skladu s Pravilnikom o preizkušanju hidrantnih omrežij (Ur. l. RS, št. 22/95 in 102/09) in zadeva pregled dokumentacije ter preizkus hidrantnega omrežja, pri čemer se ugotavlja kapaciteta (največja dobavna količina) in stanje mreže glede na iztrošenost. Preizkus funkcionalnosti se zahteva za novo omrežje, omrežje po razširitvi ali po rekostrukciji.

 

2. POSTOPEK MERITVE

Hidrantno omrežje izvajalec preizkuša po predvidenem postopku.

Potek meritve:
1. Izmerimo tlak Ps pri zaprtih hidrantih, ko voda v cevi miruje.
2. Namestimo ročnik z znanim premerom ustnika na hidrant, odpremo pretok vode in merimo tlak Pr na hidrantu.
3. Iz tablice, ki je priložena Pravilniku o preizkušanju, odčitamo koliko vode izteče iz ročnika pri tem tlaku. To količino vode označimo s Q.
4. Pogledamo v projektno dokumentacijo ali Tehnično smernico Požarna varnost v stavbah, kjer v tabeli najdemo podatek, koliko vode mora dajati omrežje na tem mestu in to količino označimo s Qx.
5. Zdaj imamo naslednje podatke
– količino vode iz ročnika Q,
– tlak pri zaprtem hidrantu Ps,
– tlak pri odprtem ročniku Pr,
– potrebno količino vode za gašenje Qx..

6. Izračunati moramo,, kakšen bo tlak v hidrantni mreži, ko bo iz nje tekla potrebna količina vode Qx. Ta tlak bomo označili s Prx.

Tehnična smernica TSG-1-001:2010 Požarna varnost v stavbah zahteva, da tlak pri zunanjem hidrantnem omrežju ne sme biti nižji od 1,5 bara, medtem ko pri notranjem hidrantnem omrežju ne sme biti nižji od 2,5 bara oziroma 4,5 bara pri visokih stavbah.

Enačba 1

Hidrantno omrežje izvajalec preizkuša po sledečem postopku:

Slika_1

 

1. Izmeri in zapiše se statični tlak na hidrantu A in B (to je tlak Ps (bar)).
2. Na hidrant A se namesti ročnik s šobo Φ8 do Φ20 – izbere se takšno šobo, da bo padel tlak na hidrantu A pri odprtju ročnika za približno 1 bar od prej izmerjenega Ps.

Slika_2

3. Zasun hidranta A se odpre do konca. Vodo se pusti teči 1 minuto, tako da se tok umiri in odčita tlak na hidrantu A in hidrantu B. Tlak na hidrantu B se vpiše v razpredelnico (merilni list) pod prB, tlak na hidrantu A pa pod prA.
4. Po Tabeli št. 1 se odčita količino vode (l/s), ki izteče iz ročnika pri tlaku prA. Ta količina se vpiše v razpredelnico(merilni list) pod Q.

Tabela_1

5. Z enačbo (1) se izračuna, za koliko bo padel tlak v mreži (Prx), če bo poraba vode večja od Q, pri čemer se izbere potrebno količino vode za gašenje Qx v l/s.
6. Če je treba, se z enačbo (2) izračuna, koliko vode bo mreža dajala, če se pusti, da tlak pri iztekanju vode pade pod vrednost Pr.

Enačba_2

7. Če so hidranti na slepem vodu, se pazi na smer toka vode.
8. Če so hidranti na krožnem vodu, naj bosta hidrant A in B čim bolj narazen. Izidi meritev se vpisujejo v merilni list.

Slika_3

Ta postopek velja takrat, kadar so vsi hidranti na enaki višini ali pa razlika v višini med najvišjim in najnižjim ni večja kot 2 m.

Kadar je višinska razlika med najvišjim in najnižjim hidrantom večja od 2 m, izberemo za hidrant A tistega, ki stoji približno na sredini med najvišjim in najnižjim, v enačbo 1 pa vpišemo podatek za ps in prB od hidranta B, ki je postavljen najvišje. Po tlaku prB poiščemo Q v tabeli.

Slika_4

Če kontroliramo notranje hidrantno omrežje, namestimo manometer na najvišji zidni hidrant in na njem izmerimo statični tlak ps. Na najnižje ležeči zidni hidrant ali na zunanji hidrant pred stavbo namestimo merilni ročnik, ga odpremo in izmerimo tlak prB na najvišjem zidnem hidrantu.

Slika_5

Primer:

1. Na dveh hidrantih zunanje hidrantne mreže smo izmerili statični tlak 5,5 bara (ps).
2. Na hidrant smo priključili ročnik z ustnikom 18 in pri iztekanju izmerili na hidrantu B statični tlak oziroma ostanek tlaka v cevovodu 4,2 bara, to je prB.
3. V tabeli ne najdemo podatka za 4,2 bara, ampak za 4 in 4,5 bara; izračunati si moramo količino vode, ki izteka pri 4,2 bara:

v tabeli nademo

pri 4,5 bara…..7,57 l/s
pri 4 barih…..7,17 l/s   
razlika 0,5 bara 0,4 l/s
Razlika tlaka 0,5 bara torej da 0,4 l/s vode, razlika 0,2 bara pa 0,2 bar*0,4 l/s : 0,5 bara = 0,16 l/s. To prištejemo k 7,17 in dobimo 7,33 l/s, kar predstavlja resnični iztok iz ročnika, ki ga označimo s Q.

4. Q = 7,33 l/s
5. Qx = 10 l/s. Toliko vode hočemo dobiti iz hidrantne mreže.
6. Izračunamo, kakšen tlak bo v hidrantni mreži, ko bo iz nje iztekala ta količina vode (po enačbi 1):

Enačba 1

prX = 5,5 – (1,86*1,3) = 5,5 – 2,42 = 3,08 bara, kar je več kot 1,5 bara*
*Tehnična smernica TSG 1-001:2010. Požarna varnost v stavbah

Hidrantna mreža odgovarja zahtevam.

Nadaljujmo primer:

7. najvišje ležeči zidni hidrant je nameščen 12 metrov nad zunanjim hidrantom.
8. Qx = 5 l/s.
9. ps = 4,3 (ta tlak je za 1,2 bara nižji od tistega, ki smo ga izmerili v točki 1, ker je zidni hidrant 12 m nad zunanjim hidrantom)
10. prA = 4,2 bara
11. prB = 3 bare (ročnik z ustnikom 18…..Q = 6,17 l/s)

Tlak na najvišjem zidnem hidrantu zadostuje, ker je 3 bare več od 2,5 bara, izmerjena količina vode 6,17 l/s pa je tudi večja od zahtevane – 5 l/s.

3. POROČILO

Po opravljenem preizkusu hidrantnega omrežja mora izvajalec najkasneje v desetih dneh pripraviti pisno poročilo in ga poslati zavezancu. Poročilo mora vsebovati ugotovitve preiskusa s poudarkom na pomanjkljivostih, ki jih mora zavezanec odpraviti, preden se mu izda potrdilo o brezhibnem delovanju. Poročilu se priložita merilni in hidrantni list.

Slika_6

Po uspešno opravljenem preizkusu oziroma odpravi pomanjkljivosti izvajalec izda potrdilo o brezhibnem delovanju v predopisani obliki.

Slika_7

5. LITERATURA:

Kovačič B.: Gradivo za tehnične nadzornike hidrantnih omrežij – interno, 2001
Ogrin J., Peklaj U.: Preizkušanje hidrantnih omrežij z uporabo digitalnega merilnika tlaka, 2006
Pravilnik o prezkušanju hidrantnih omrežij (Ur. l. RS, št.22/95 in 102/09)
Tehnična smernica TSG-1-001:2010 Požarna varnost v stavbah

 


 

 

SISTEMI ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽARA

 

Gradivo je pripravila komisija za preventivo, avgust 2014

 

1. DELITEV JAVLJALNIKOV

Glede na možnost lokalizacije alarma se javljalniki delijo na klasične ali konvecionalne in analogno-adresne javljalnike.

  • V klasičnih ali konvecionalnih sistemih na osnovi meritve trenutnih vrednosti fizikalne veličine (dim, plamen, temperatura, plini), ki so produkt gorenja, o resničnosti požara odloča javljalnik sam, s tem, da vrednost izmerjene veličine primerja s tovarniško nastavljenim alarmnim pragom. Klasični javljalniki nimajo možnosti lokalizacije. Javljalniki so vzporedno priklopljeni na konvencionalno linijo (največ 30 na eno linijo), požarna centrala lahko ugotovi le, na kateri liniji je prišlo do spremembe.
  • V analognih sistemih javljalniki izmerjene vrednosti fizikalnih veličin v digitalizirani obliki pošiljajo v centralno napravo, ne da bi jih pred tem kakor koli vrednotili. Centralna naprava spremlja spremembe merjenih veličin za vsak javljalnik posebej in se na osnovi vgrajenih algoritmov odloča o tem, ali je pogoj za požarni alarm izpolnjen ali ne. Poleg tega se alarmni prag za vsak javljalnik spreminja glede na povprečno stanje merjene fizikalne veličine v območju, ki ga javljalnik nadzira. Na ta način se število lažnih alarmov zmanjša na minimum. Ob dogodku (alarm, motnja, izpad) lahko požarna centrala lokalizira javljalnik, pri katerem je prišlo do spremembe in njegovo adreso skupaj z opisom njegove lokacije prikaže na prikazovalniku centrale.

Po načinu delovanja se požarni javljalniki delijo na avtomatske in ročne.

Avtomatski javljalniki javijo alarm brez posredovanja človeka. Najpogosteje uporabljeni so občutljivi na dim – dimni javljalniki, temperaturo – temperaturni javljalniki in sevanje plamena – plamenski javljalniki.

Ročni javljalniki omogočajo človeku, da s pritiskom na tipko sproži alarm.

Glede na razporeditev občutljivih tipal pa so lahko točkovni javljalniki – tipala so v enem manjšem ohišju, linijski javljalniki – tipala so razporejena vzdolž črte, npr. v javljalnem kablu, ter prostorski javljalniki – javljalnik nadzira določen del celotnega prostora, npr. plamenski javljalnik.

Najpogosteje se za javljanje požara v stavbah uporabljajo točkovni javljalniki požara. Ostale vrste so namenjene za primere, ko običajni točkasti javljalniki ne dajejo zanesljivih rezultatov.

Ostale lahko razvrstimo v skupino posebnih javljalnikov.

Posebni javljalniki:

  • plamenski javljalniki
  • linijski javljalniki
  • aspiracijski dimni
  • detekcija dima iz video slike VSD – video smoke detection.

 

2. VRSTA JAVLJALNIKOVSl_1 (2)

3.1 DIMNI JAVLJALNIKI

Dimni javljalniki so občutljivi na delce, ki nastajajo pri gorenju in so razpršeni v zraku. V praksi se uporabljajo točkovni ionizacijski ter optični dimni javljalniki.

3.1.1 Ionizacijski dimni javljalniki

Ionizacijski dimni javljalniki so občutljivi predvsem na najmanjše delce, ki nastajajo pri gorenju s plamenom. Delujejo tako, da se v dvojni senzorski komori (referenčna in merilna) zrak ionizira s pomočjo radioaktivnega sevanja (americij 241) in tako ioni potujejo k negativni in pozitivni elektrodi in na ta način prevajajo električni tok. Ko v merilno komoro vstopi dim, se ioni prilepijo na mnogo večje delce in upornost te komore se povečuje, električno ravnotežje se poruši. Analogna vrednost napetosti se pretvori v digitalni signal, ki ga javljalnik pošlje požarni centrali, ko ga ta pokliče. Ionizacijski javljalniki se danes skoraj ne uporabljajo več zaradi varovanja okolja (ionizirajoče sevanje).

3.1.2 Optični dimni javljalniki

Sl_2 (2)Optični dimni javljalniki, ki delujejo po načelu razpršene svetlobe, so občutljivi predvsem na večje delce, ki nastajajo ob nepopolnem izgorevanju, tlenju, kjer je veliko dima, npr. goreče pohištvo. Optični javljalnik dima vsebuje utripajočo svetlobno diodo IR LED v merilni komori znotraj labirinta iz črne plastike. Labirint omogoča vstop dima in preprečuje vstop zunanje svetlobe. Pod topim kotom nameščena sprejemna IR dioda normalno ne sprejema oddane svetlobe. Ko vstopi v merilno komoro dim, se del svetlobe razprši in del pade na sprejemno diodo. Elektronika spremeni sprejeti signal v električno napetost in ga ojača. Analogna vrednost napetosti se pretvori v digitalni signal, ki ga javljalnik pošlje požarni centrali, ko ga ta pokliče.
Starejši optični dimni javljalniki so bilo slabo občutljivi na črne dimne delce, novejši pa imajo izboljšano tehnologijo in so približno enako občutljivi na vse barve dimnih delcev.

Dimni javljalniki so občutljivi na sledeče motnje:

  • varjenje,
  • kajenje,
  • izpušne pline,
  • pare,
  • prah ipd.

3.2 TEMPERATURNI JAVLJALNIKISl_3 (2)

Temperaturni javljalnik vsebuje dva izenačena temperaturno spremenljiva upora, od katerih je eden izpostavljen vplivu okolice, drugi pa je zaprt v ohišju. V normalnem stanju imata enako upornost, ob nastanku požara pa se izpostavljeni hitreje segreje in nastane razlika upornosti, ki jo elektronika ojači. Javljalnik je občutljiv na prekoračitev določene nastavljene vrednosti temperature (statični temperaturni javljalnik) ali na prekoračitev določene hitrosti naraščanja temperature (dinamični temperaturni javljalnik). V splošnem javljajo požar kasneje kot dimni javljalniki. Za preprečevanje neželenih aktiviranj ne smejo biti nameščeni v toku vročega zraka (klima, prezračevanje) ali biti izpostavljeni neposredni sončni svetlobi. Zelo pogosto se jih namešča v kuhinjske prostore, kjer bi bil zaradi procesa dimni javljalnik pogosto aktiviran.

  • Statični temperaturni javljalnik sproži alarm, ko velikost merjenega pojava časovno dovolj dolgo preseže določeno vrednost. Pomembno je, da je možna temperatura prostora brez požara dovolj oddaljena (30 ºC) od temperature javljanja.
  • Dinamični temperaturni javljalnik sproži alarm, ko hitrost spremembe merjenega pojava časovno dovolj dolgo preseže določeno vrednost. Dinamični javljalnik lahko v nekaterih primerih hitreje javi požarni alarm, zato pa je nekoliko bolj podvržen lažnim alarmom, posebno v primerih, ko je v prostoru vgrajeno ogrevanje ali obstaja drugi vir toplotne energije, ki ni ves čas vklopljen.

Temperaturni javljalniki so občutljivi na sledeče motnje:

  • gretje,
  • vroče tehnološke postopke,
  • segrevanje zaradi sonca ipd

3.3 KOMBINIRANI JAVLJALNIKISl_4 (2)

Kombinirani javljalniki se uporabljajo predvsem v kombinaciji optični dimni ter temperaturni. Pogosto se jim lahko programira različen način delovanja: samo kot dimni, samo temperaturni ali kot kombinirani. Vgrajeni algoritmi omogočajo optimalno občutljivost javljalnika. Optimizirani so tako za požare s tlenjem kot za požare s plamenom. Nekateri imajo v spominu shranjene poteke različnih vrst požarov in dejanske izmerjene veličine primerjajo s shranjenimi poteki in na ta način (z nekoliko zakasnjenim javljanjem) javijo požar ob manjšem številu lažnih alarmov. Uporabljajo se tudi v prostorih s pogosto spreminjajočo se namembnostjo.

 

3.4 PLAMENSKI JAVLJALNIK

Plamenski javljalnik je občutljiv na sevanje plamena v različnih spektralnih področjih: od ultravijoličastega do različnih delov infrardečega sevanja; nekateri uporabljajo za detekcijo plamena samo en spekter, nekateri pa več različnih spektrov. Javljalniki primerjajo različne karakteristike detektiranja sevanja, od utripanja do razmerja jakosti sevanja v različnem spektralnem območju. Sl_5 (1)Plamenski javljalniki so tako imenovani »prostorski« javljalniki, saj nadzorujejo celoten prostor in ne kot točkasti dimni javljalniki, ki javijo alarm, ko dim prodre v njihovo merilno komoro. Vgrajujejo se takrat, ko ni smiselno vgrajevati dimnih oziroma temperaturnih javljalnikov, t.j. na prostem, ter takrat, ko je potrebna takojšnja zaznava plamena požara, npr. v naftni industriji. Nekateri plamenski javljalniki so občutljivi samo za gorenje organskih snovi (snovi, ki vsebujejo ogljik, ker zaznavajo značilen spekter vročega ogljikovega dioksida), drugi pa tudi za gorenje anorganskih snovi, kot npr. vodik, magnezij itd.

Uporabljajo se različni deli spektra za odkrivanje plamena in sicer ultravijolični del ali infrardeči del.

  • UV – ultravijolični del; občutljivi so tudi na motilne signale in sicer na varjenje in bliske. Dim močno slabi UV spekter, zato se lahko občutljivost pri požaru z dimom močno zmanjša.
  • IR – infrardeči del; občutljivi so tudi na druga vroča telesa, stroje ali sevanje sonca, posebno, ko se njihovo sevanje odbija od valovite vodne površine ali vrtečih se predmetov.

Za zmanjšanje možnosti lažnih alarmov se uporabljajo kombinirani spektri:

  • UV+IR
  • 2xIR
  • 3xIR

3.5 SISTEM ZA DETEKCIJO DIMA IZ VIDEO SLIKESl_6 (1)

Video slika se da z uporabo posebnih algoritmov uporabiti tudi za detekcijo dima, ki je lahko v velikih in visokih prostorih mnogo učinkovitejša od običajnih sistemov z dimnimi javljalniki. Na prostem je to edini način detekcije dima, vendar so pri uporabi na prostem možni občasni lažni alarmi zaradi naravnih vplivov. Alarm se aktivira samo po prepoznavi značilnih lastnosti (gibanje, gostota …) dima. Video detekcija omogoča takojšnje preverjanje na video monitorju, prihrani čas za osebno preverjanje na lokaciji ter razlikuje med dimom in vodno paro.
Plastenje dima je eden od večjih problemov pri načrtovanju sistema za javljanje požara v velikih, visokih prostorih. Dim, ki nastane pri požaru v spodnjem delu prostora, ima omejeno termično energijo, ki ga poganja v višino. Ko se dim dviga, se hkrati ohlaja. V določeni višini se njegova temperatura izenači s temperaturo okoliškega zraka in se začne širiti v vodoravni smeri. Ta pojav se imenuje plastenje dima ali termični obrat (inverzija). Običajni točkasti, aspiracijski ali žarkovni dimni javljalniki so montirani na stropu, tako dim v začetni fazi ne more priti do njih, vse dokler se obseg požara ne poveča toliko, da se efekt plastenja izniči.

3.6 ASPIRACIJSKI JAVLJALNIKSl_7 (1)

Aspiracijski javljalniki so namenjeni zelo zgodnjemu odkrivanju požara v »čistih« prostorih, kjer dosegajo do 100x večjo občutljivost od točkastih dimnih javljalnikov, kot tudi v prostorih s stalno prisotnim prahom in drugo umazanijo v zraku, kjer bi točkasti dimni javljalniki stalno javljali lažne alarme.
Javljalnik sestavlja zelo zmogljiva laserska merilna komora, ki lahko s pomočjo zmogljivega procesorja in posebnih algoritmov loči med dimom in motilnimi delci ter omogoča stalno prilagajanje delovanja stanju okolice. Sesalni del javljalnika skrbi za stalno dovajanje vzorcev zraka iz nadzorovane okolice v merilno komoro. V javljalnik vgrajen ventilator srka zrak iz vzorčevalnega cevovoda, ki ima na določenih mestih vzorčevalne odprtine (nadomeščajo javljalnike). Večina vsesanega zraka se vrne nazaj v prostor, samo majhen del tega pa se vodi skozi 10 mikronski filter v merilno komoro. Življenjska doba filtra je tako zelo dolga, javljalnik pa stanje filtra nadzoruje in javi potrebo po zamenjavi.

3.7 LINIJSKI JAVLJALNIKI

Linijski javljalniki imajo občutljivi del javljalnika razporejen vzdolž linije, za razliko od točkastih javljalnikov, kjer je senzor znotraj javljalnika v eni točki. Linijski javljalniki so lahko občutljivi na temperaturo (temperaturni kabel) ali na dim (žarkovni javljalnik).

Temperaturni kabel – PROTECTOWIRE sestavljata elastična vodnika, sukana med seboj na ta način, da obstaja sila, ki ju hoče stisniti. Temperaturno občutljiva izolacija to preprečuje. V kolikor temperatura kabla naraste preko tovarniško določene temperature, izolacija popusti in nastane kratek stik med vodnikoma. Javljalnik je zelo zanesljiv in ne daje lažnih alarmov. Zamenjuje lahko točkaste temperaturne javljalnike in se uporabljajo predvsem za javljanje v kabelskih kanalih, v dvojnih tehničnih stropih ipd.

Sl_8

Temperaturni kabel – BARTEC RED GUARD je posebni kabel, ki ima na razdalji (ki je lahko tovarniško določena ali po izbiri naročnika) vgrajene točkaste temperaturne senzorje. Vsi senzorji so z digitalno komunikacijo z nadzorno elektroniko, ki spremlja temperaturo vsakega posameznega senzorja. S programskimi nastavitvami se lahko določi pogoje za proženje alarma: porast temperature nad dovoljeno mejo ali hitrost naraščanja temperature.

Sl_9

Dolžina kabla je lahko največ 2 km, s skupno največ 250 senzorji.

Žarkovni javljalnik (slika 10) je linijski javljalnik, občutljiv na dim in dodatno tudi na temperaturo. Sestavljata ga oddajnik in sprejemnik infrardeče svetlobe, ki sta navadno nameščena na nasprotnih stenah nadzorovanega prostora. V kolikor se na poti žarka pojavi dim (slika 11), se žarek oslabi in v primeru dovolj velike oslabitve javljalnik javi alarm. Občutljivost se nastavlja v več stopnjah. Dodatno lahko javljalnik javi alarm tudi v primeru valovanja zraka zaradi visoke temperature, ki žarek modulira (pojav podoben »fata morgani« nad vročo površino).

Sl_10Sl_11

 

3.8 ROČNI JAVLJALNIKI

Ročni javljalniki so še vedno zelo pomembni, saj omogočajo prisotni osebi javljanje požara v najzgodnejši fazi, ko ga avtomatski javljalniki še niso zaznali, ali v sistemih, kjer avtomatski javljalniki sploh niso vgrajeni. Ročni javljalniki so električno običajna stikala, vgrajena v posebno oblikovano ohišje. Alarm z ročnega javljalnika se vedno obravnava kot zanesljiv alarm in takoj sproži ukrepe za preprečevanje širjenja požara (vklop gašenja, zapiranje požarnih vrat ipd.) oziroma prenos signala na dežurno mesto. Pred neželenim aktiviranjem so zaščitena s steklom, ki ga je potrebno predhodno razbiti, ali s plastičnim pokrovom, ki ga je potrebno dvigniti.

Sl_12

4. POŽARNE CENTRALESl_13

Požarna centrala je osrednji del sistema za javljanje požara, ki skrbi za brezprekinitveno napajanje sistema, nadzor javljalnikov in vrednotenje njihovega stanja ter za alarmiranje in proženje ustreznih naprav za preprečevanje širjenja požara.

Glede na razvoj tehnologije danes ločimo dva tipa požarnih central:

  • Konvencionalne požarne centrale so se veliko uporabljaje v preteklosti, danes jih lahko najdemo v preprostejših objektih, predvsem zaradi cenovne ugodnosti, vendar mesto prevzemajo adresni sistemi. Konvencionalna alarmna centrala ima eno ali več linij, na katero so povezani požarni senzorji. V primeru proženja požarnega sistema dobimo samo informacijo, katera linija je v alarmu, na pa tudi, kateri senzor je prožen.
  • Adresne požarne centrale (slika 13) so se na trgu pojavile okoli leta 1980 in od tedaj naprej se neprestano izpopolnjujejo. Tudi adresna požarna centrala ima eno ali več linij oz. zank. Glede na uporabljen protokol je lahko v eno zanko vezanih več kot 100 naprav (senzorjev, modulov, siren …). Vsaka naprava v zanki (javljalnik, loputa ipd.) ima svoj naslov oziroma adreso, tako da centrala nadzira prav vsak posamezen element v zanki. V primeru aktiviranja sistema je točno definirano, kateri senzor je alarm sprožil in ukrepanje je enostavno. Sistemi omogočajo tudi povezovanje v mrežo in gradnjo sistemov z neomejenim številom senzorjev.

 

Pri večini požarnih central je alarmiranje dvostopenjsko:Sl_14

  • najprej se centrala za 30 sekund postavi v alarm 1. stopnje,
  • v kolikor ni odziva, se vklopi 2. stopnja z ustreznimi posledicami:

– vklop zunanjih siren,
– proženje sistemov za preprečevanje širjenja požara (odpiranje dimnih loput, zapiranje protipožarnih
vrat, proženje sistema za gašenje ipd.),
– prenos alarma na gasilce (opcija).
V kolikor se v času zakasnitve (30 s) oziroma 1. stopnje pritisne izklop notranje sirene, se čas zakasnitve podaljša za določen sprogramiran čas, ki je potreben, da se preveri, ali je alarm pravi ali lažni.

V kolikor je alarm pravi, je potrebno takoj sprožiti najbližji ročni alarm, ki omogoča takojšnji prehod centrale v 2. stopnjo.

4.1 DALJINSKI PRENOS SIGNALOV NA GASILSKO ENOTO

V primeru požarno bolj ogroženih industrijskih ali poslovnih objektov, kot npr. bolnišnice, domovi upokojencev, muzeji, arhivi, hoteli ipd., je možno v skladu z Zakonom o varstvu pred požarom urediti prenos požarnega alarma v poklicno ali prostovoljno gasilsko enoto.

Gasilska enota mora imeti v skladu s Pravilnikom o požarnem varovanju urejeno 24-urno dežurno službo oziroma varnostno-nadzorni center (VNC). Varuje lahko objekte, do katerih lahko pride intervencijska ekipa najkasneje v 10 minutah, sedež enote pa ne sme biti oddaljen več kot 5 km od varovanega objekta. Intervencijska ekipa mora biti pripravljena najmanj z vozilom GV-1 in tremi operativnimi gasilci.

Za vsak varovani objekt mora biti izdelan načrt požarnega varovanja, ki je sestavni del pogodbe o izvajanju požarnega varovanja.

Prenosne poti med oddajnikom na varovanem objektu in sprejemnikom signalov v varnostno-nadzornem centru (VNC) morajo ob prekinitvi prenosne poti v VNC samodejno zaznati napako najkasneje v času 30 sekund. Sprememba stanja alarma in napake na požarno varovanem objektu se mora samodejno prenesti v VNC prav tako najkasneje v času 30 sekund.

Dodatno lahko olajša delo na terenu prenos podatka o dogodku, npr. adrese javljalnika ali skupine javljalnikov v VNC, ter prilagojen požarni načrt, ki omogoča natančen pregled vseh naprav aktivne požarne zaščite na objektu. Na ta način je omogočen hitrejši pregled in odziv intervencijske skupine.

Pregled in preizkus sistema za odkrivanje in javljanje požara, vključno z daljinskim prenosom signala do sprejemnika, se izvaja v skladu s Pravilnikom o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite.

5 LITERATURA:

  • Rebolj M., Blenkuš, R.: Projektiranje sistema za javljanje požara ter alarmiranje
  • Rebolj M.: Javljanje požara v domovih za starejše osebe
  • Ljubljana: Revija Požar, 2(2004), str. 7-12
  • Furness A., Muckett M.: Fire Safety Management, 2007
  • D. Moore W.: Fire Alarm System Research
  • Zakon o varstvu pred požarom (Ur. l. RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo)
  • Pravilnik o požarnem varovanju (Ur. l. RS, št. 107/07 in 92/10)
  • Pravilnik o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite (Ur. l. RS, št. 45/07)
  • https://www.zarja.com/
  • https://www.mobicom.si/protipozarna-centrala127.html

 


 

Sprinklerski sistemi za gašenje z vodo

Gradivo je pripravila komisija za preventivo, avgust 2014Slika1

Eden najstarejših avtomatskih sistemov za gašenje je t. i. sprinklerski sistem za gašenje z vodo. Začetki uporabe segajo v leto 1878. Ob nenehnem razvoju sprinklerski sistem danes predstavlja zanesljivo napravo za gašenje ali nadzor nad razvojem požara v objektu.

Na splošno lahko sprinklerski sistem opišemo kot razvod cevi, na eni strani povezan z vodnim virom in na drugi strani pa s šobami3. Šobe so lahko zaprte ali odprte, sprinklerske glave pa so lahko viseče, stoječe in stenske. Zaprto šobo zapira čep, ki ga v ustju šobe zadržujeta steklena ampula ali taljivi člen.

Odprta šoba je v osnovi enaka zaprti šobi, samo da nima čepa in steklene ampule oz. taljivega člena.

Med osnovne komponente sprinklerskega sistema poleg sprinklerskih šob prištevamo:
• razvod cevi s sprinklerskimi šobami,
• sprinklersko črpalko,
• rezervoar za vodo,Slika2
• ventile in ostale armature.

Ločimo štiri izvedbe sprinklerskih sistemov: mokra in suha izvedba, izvedba s predaktiviranje in poplavna izvedba. Najpogostejši in osnovni sprinklerski sistem je t. i. mokri sprinklerski sistem.

Pri mokrem sprinklerskem sistemu je cevna mreža v stanju pripravljenosti napolnjena z vodo pod tlakom. Ob razpoku ampule ali raztalitvi spoja na taljivem členu prične iz sprinklerskih šob teči voda. Zaradi lastnosti vode, ki zmrzne pri temperaturi pod lediščem, mokra izvedba sprinklerja ni primerna za prostore, ki so pozimi odprti (hladilnice ipd.).

Druga najpogostejša izvedba sprinklerja je t. i. suhi sprinklerski sistem. Pri tej izvedbi sprinklerja je v cevni mreži komprimiran zrak ali dušik. Ob razpoku ampule ali raztalitvi spoja na taljivem Slika3členu iz sprinklerskih šob najprej uhaja zrak, kasneje pa tudi voda. Suha izvedba sprinklerja je primerna za prostore, kjer ni mogoče uporabiti mokre izvedbe.

Posebna izvedba sprinklerskega sistema je t. i. predaktivirani sistem. To je sistem, kjer je v cevni mreži zrak, aktiviranje sistema se vrši elektronsko preko javljalnikov. Prednost predaktiviranega sistema je v tem, da ne more priti do neželenega aktiviranja sprinklerskega sistema in iztekanja vode iz sprinklerskih šob. Razlog za to je v načinu aktiviranja sistema, kjer morata požar zaznati javljalnik kot taljivi člen, ali steklena ampula na sprinklerski šobi.

Za gasilce pomembni podatki, vezani na sprinklerski sistem, so:

– ali je sistem v objektu nameščen,
– kje se nahaja sprinklerska strojnica in kako do nje dostopati,
– ali je sprinklerski sistem opremljen s priklopom za gasilce in kje se priklop nahaja (priklop za gasilce mora biti označen tudi v požarnem načrtu).

Osrednji pomen priklopa za gasilce v sklopu sprinklerske instalacije je napajanje sprinklerskega vozila s strani gasilske enote. Priklop je povezan neposredno s sprinklerskimi šobami, voda ne gre preko črpalke oz. rezervoarja.